Diagnostika in obravnava
Kako diagnostika in obravnava poteka?
Logopedska diagnostika:
Na prvem srečanju logoped s pomočjo testiranja otroka na različnih področjih govora in jezika določi, ali gre pri otroku za govorno-jezikovno motnjo in v kakšnem obsegu je le-ta izražena. Staršem lahko predlaga le logopedsko svetovanje ali vključitev otroka v logopedsko obravnavo. V primeru slednje predstavi terapevtske tehnike, ki jih bo uporabljal in predvidi število obiskov, potrebnih za učinkovito rehabilitacijo.
Logoped sestavi tudi oceno govorno-jezikovnega statusa otroka, ki jo starši v pisni obliki prejmejo najkasneje v enem tednu po prvem srečanju.
Logopedska obravnava:
Logoped na individualnih urah dela neposredno z otrokom. Z uporabo terapevtskih tehnik preko prirejenega didaktičnega materiala za spodbujane komunikacije pri otroku spodbuja govorno-jezikovna področja, na katerih se izraža največji primanjkljaj. Otroka preko lastnega govorno-jezikovnega vzora vodi do uspešnih poizkusov, ki jih nagradi in utrjuje. Sproti spremlja napredek otroka in prilagaja svoje delo.
Ob tem staršu razlaga, predlaga in demonstrira vaje, ki jih bodo z otrokom izvajali doma. Staršu v pisni obliki zagotovi tudi material in točna navodila za domače delo.
Komu je diagnostika in obravnava namenjena?
Večina otrok v procesu govorno–jezikovnega razvoja ne potrebuje direktne pomoči ali prilagajanja pogojev za komunikacijo. Razlike med posamezniki in okoljem, določajo nek individualen vzorec, po katerem otrok prehaja skozi ta proces. Kljub odstopanjem, ki jih določa vzorec, večina otrok ne potrebuje logopedske obravnave.
Pri nekaterih otrocih pa odstopanja od običajnega govorno-jezikovnega razvoja nastopijo v taki meri, da otežujejo otrokovo govorno–jezikovno komunikacijo in tako zavirajo njegov nadaljnji govorno–jezikovni razvoj. Taka odstopanja označujemo kot govorno-jezikovne motnje. Staršem ki pri svojem otroku podobna odstopanja zaznate, svetujemo obisk logopeda. Ta bo otroka diagnosticiral in vam po potrebi predlagal logopedsko obravnavo.
Kako torej ločiti individualen govorno-jezikovni vzorec otroka od govorno-jezikovnih motenj, zaradi katerih bi morali biti zaskrbljeni?
Pomagajte s spodnjimi povezavami:
Kdaj je logopedska obravnava učinkovita?
V obdobju od rojstva do petega leta se govor in jezik razvijata izredno hitro. Otrok se ju uči večinoma spontano in na ta način postavi temelje za uspešno govorno–jezikovno komunikacijo. Uspešnost je odvisna predvsem od individualnih predispozicij, jezikovnega vzora in govornih vzpodbud, ki jih okolica nudi otroku. Od petega do devetega leta se proces učenja govora in jezika nadaljuje a nekoliko upočasni.
Kot razvoj samega govora in jezika je tudi logopedska obravnava, do dopolnjenega devetega leta, najbolj učinkovita. Plastičnost možganov v zgodnjem obdobju otrokom omogoča hitro učenje in povezovanje, napačni govorno–jezikovni vzorci še niso utrjeni in na voljo imamo še dovolj časa, za govorno–jezikovno rehabilitacijo.
Tudi pri starejših otrocih je mogoče doseči dobre rezultate znotraj logopedske obravnave. Razlika je predvsem v tem, da takrat rehabilitacija govorno–jezikovnih zaostankov ali motenj traja nekoliko dlje in zahteva več vaje.
Zakaj je logopedska obravnava učinkovita?
Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo težave na enem ali več področjih jezika ali govora. S pomočjo logopedske obravnave in domačih vodenih vaj, bomo ta področja načrtno razvijali. Hkrati bomo otroka vzpodbujali, ki čim bolj pogosti rabi tistih govorno-jezikovnih področij, ki so že uspešno razvita. Tako bomo postopno razvijali otrokove govorno-jezikovne sposobnosti in vzpodbujali njegovo doživljanje sebe, kot uspešnega in kompetentnega govorca.
Uspešna komunikacija otroka opremlja z orodji za socialno vključevanje, učenje, doseganje ciljev, vzpostavljanje novih in vzdrževanje že vzpostavljenih osebnih odnosov, izražanje lastnih mnenj, zadovoljevanje lastnih potreb in navsezadnje tudi nemoten razvoj pisne komunikacije v kasnejši dobi.
Zmanjšana sposobnost za komunikacijo že v zgodnjih letih predstavlja za posameznika oviro in frustracijo. Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami so v času šolanja pogosto napačno prepoznani kot otroci z mejnimi sposobnostmi, saj težko izrazijo svoje znanje na ustnih ali pisnih preizkusih. To pogosto privede do pojava psihičnih, vedenjskih in osebnostnih motenj, ki igrajo pomembno vlogo tudi v otrokovi odrasli dobi.